Konj, naš učitelj

Skoraj vsa obdobja človeka in njegove zgodovine so bila odvisna od konj ali pa z njimi povezana. Lov se je očitno izboljšal zaradi konja - lovci so lahko lovili večje živali in s konji prepotovali večje razdalje in si povečali območje lova. Z njimi in zaradi njih so bile osvojene različne bitke in vojne. Pomagali so nam tudi, ko nas je pestila lakota. Zgodnje uvajanje otrok v družbeno odgovornost in samostojnost je pogosto potekalo v obliki skrbi in jahanja konj. Mladostniki so z delom s konji in z spoznavanjem psihologije in delovanja konj razvijali svoj karakter, svojo telesno pripravljenost in koordinacijo (Horse Capture & Her Many Horses, 2006).


V današnjih časih pa je konj dobil vlogo učitelja. No, ta vloga je bolj odvisna od nas kot od njega. Včasih smo poznali svoje mesto v naravi; vedeli smo, da SMO narava. Kot taki smo spoštovali in se od svojih sorodnikov, kot so konji, bivoli in rastline, učili o življenju in o ravnovesju. Dejstvo, da se trenutno vidimo kot posamezniki, ločeni od narave in drug od drugega, je znak, da smo kot rezultat kolonizacije sprejeli zahodnoevropsko paradigmo. Vendar pa med to sedanjo generacijo, kot je napovedal Black Elk, mnogi domorodni ljudje ponovno pridobivajo svoje mesto v svetu in svoja vedenja in povezavo z naravo in s samim sabo širijo med nas (Neihardt, 1932).


Tudi C.G. Jung, eden bolj znanih psihoanalitikov je veliko časa namenil arhetipu konja. Njegovo mnenje je bilo, da nas konji,z utelešenjem enega najglobljih arhetipov v naši zavesti, zagotovo vznemirjajo. Vse tiste stvari, ki so zakopane ali varno pospravljene, se začnejo v naših telesih dvigovati. Pravil je, da so konji lahko neposredna povezava z nezavednim. Sama pravim, da so konji nek most med zavednim in nezavednim in nam pri terapiji lahko služijo kot metafora med temi dvemi svetovi. In ko so takšni skriti občutki prebujeni, imamo možnost sodelovati z njimi in se jih naučiti nadzorovati. Konji nam dajejo to priložnost. To počnejo, če se tega zavedamo ali ne.


Carl Jung je veliko govoril tudi o življenjskem paradoksu in o tem, kako pomembno je sprejemanje navideznih nasprotij, ko potujemo skozi življenje. Ta paradoks poosebljajo konji, ki nas lahko osvobodijo ali pa poškodujejo. Kako se spopadamo s tem paradoksom v areni, postane metafora za to, kako ga obravnavamo povsod v življenju. V tem primeru je tako močna in neposredna metafora, da jo lahko uporabimo za spreminjanje naše resničnosti. Konji nas prisilijo, da se soočimo s svojimi sencami in s svojim soncem. Ko to storimo, odkrijemo veliko večjo svobodo, navdušenje in navdih v življenju (Chris Irwin, Horses Don't Lie).


In tako smo v današnjih časih prišli do podzvrsti terapije z živalmi - terapija in aktivnosti s konji. Pri takšnem delu gre za sodelovanje med klientom, konjem, terapevtom ter osebo, ki je specializirana na področju obnašanja konj. Ta metoda je izkustvena, procesna in v edinstvenem okolju - ne poteka v terapevtski sobi ampak na svežem zraku v naravi.


Dokazano je, da konji pomagajo klientu pri hitrejšemu vključevanju v terapevtski proces.


Konj kot senzibilna žival se odziva na naše notranje stanje in nam ga zrcali. Preko reakcij konja človek tako začne govoriti o sebi. Ker gre za izkustvo in inteaktiven, dinamičen proces, je najbolj osvetljen princip tukaj in zdaj. Konj zaradi izjemne čutnosti ponuja klientu tudi možnost izkušnje pristnega stika oziroma odnosa. Od konja dobimo takojšnjo povratno informacijo, s katero se konj izrazi. Na konja pa se odzove tudi človek. Gre za način svojevrstne komunikacije, ki je lahko vstopna točka v življenje klienta in v njegove odnose. Terapevtska izkušnja tako temelji na klientovem procesu ozaveščanja skozi odnos med njim samim in konjem

ter psihoterapevtom (Karol, 2007).


Odnos s konjem je naše ogledalo in vir učenja.

Takšne aktivnosti in terapije s konji ter odnos med človekom in konjem nudi mnogo priložnosti za terapevtsko rabo metafor, hkrati pa konji v nas sprožajo širok spekter čustev in vedenj, ki jih lahko ozavestimo in uporabimo za boljše bivanje (Zugich idr., 2002 v Klontz, Bivensb, Leinartc & Klontz, 2007). Velikokrat nam konji nudijo tudi prostor in priložnost projekcij ter tranferjev. Konji rezgetajo, brcajo, ignorirajo, se umaknejo, ugriznejo, dirjajo... v vsakem od nas pa to sproži različne odzive in interpretacije tega obnašanja. In ta informacija, kako to doživljamo mi, so vrata v naše nezavedno, ki tako postane zavedno in nam pomaga dokončati naše notranje nedokončane posle.


Sara Grahelj






59 views0 comments