Vedno znova me preseneti, kako je navzven večinoma vse videti mirno, medtem, ko se znotraj dogajajo pomembni premiki. To me vsakič opomni, kako bogati so naši notranji svetovi, prepleteni z lepoto in izzivi, kako se oboje zliva in preliva navznoter in navzven medtem, ko iščemo pot do harmonije med odbema in s tem notranjega miru. Konji so bili z nami nežni, igrivi, nagajivi, kakšen tudi tečen. Do nikogar od nas pa niso bili ravnodušni. Meni kažejo, kako je vse med sabo prepleteno in vse odreagira na vse. Večinoma smo ljudje sfokusirani na so-ljudi in se zato pretežno ukvarjamo s sabo in človeškimi zadevami, pa manj zaznavamo, kako vse okrog nas vpliva na naš notranji svet in obratno. Tako smo bili mi dva dni sfokusirani na konje, skupaj z njimi smo iskali odgovore na naše notranje izzive. A so skupaj s konji in nami so-ustvarjali še psi, čudovito (z občutkom premišljeno) z naravo usklajen ranč, koze, cvetoče drevje in pašniki ter nenazadnje sonce in modro nebo. Pa ogenj in nočno nebo, polno zvezd, ki sta nas spet odpeljala vase, mogoče celo v stare, čarobne čase, ko smo še znali samo sedeti ob ognju, si izmenjavati zgodbe, spoznanja, težave in rešitve. Po črto pa - vedno znova sem ponižno hvaležna za to, kakšno zdravilo je narava, koliko odgovorov ponuja. Samo, če znamo reči prosim in hvala.